Pred dvema letoma je Lena Dunham predstavila svoj prvi film z naslovom “Tiny Furniture” in na festivalu SXSW prejela nagrado za najboljšo zgodbo. Serija “Punce” je njen drugi projekt. Vprašali smo jo – ali si ti glas svoje generacije?
LENA DUNHAM: Ko smo ta stavek pustili v scenariju sem pomislila, da je to zelo drzna poteza, ker bodo gledalci mislili, da je to moj glas, ki prihaja iz ust lika. Ampak, glede na to, da je bila Hannah pod vplivom opija in tik pred tem, da se zgrudi, je vse skupaj vseeno imelo šaljiv pridih. Ta stavek je ponazoril njeno upanje, da ima cilj v življenju. Staršem je poskušala dopovedati, da je pomembna in da lepo prosi za denar, tako da bo lahko še naprej delala to kar zna in bila pomembna. (smeh)
V: Kako bi opisala serijo?
LD: V seriji spoznamo dekleta, ki so končala študij in živijo v New Yorku – ampak ne v New Yorku iz sanj, ampak v realnem New Yorku. Vsakdanje “tragedije” imajo komični pridih – še posebno, ker so dekleta stara 24 let, nimajo resne službe in staršev, ki bi jih podpirali – to vse se jim zdi zelo tragično in problematično, hkrati pa so stare 24 let in odreagirajo drugače, kot če bi bile starejše in bolj obremenjene.
V: Kdo so ta štiri dekleta?
LD: Jaz igram Hanno, ki živi z najboljšo prijateljico Marnie – perfekcionistko – ki se nikakor ne uspe znebiti fanta. Jess je britanka – punca svobodnega duha. Tukaj je še Shashauna, ki je malo mlajša, še vedno študentka in tista, ki je serijo “Seks v mestu” vzela najbolj dobesedno in jo poskuša tudi živeti.
V: Koliko vpliva je imela serija “Seks v mestu” na scenarij?
LD: Z mamo sva na silvesterski večer gledale maraton “Seksa v mestu”. Do te serije gojimo vsi veliko spoštovanje in se hkrati zavedamo, da v naši seriji nastopajo dekleta, ki živijo v svetu po “Seksu v mestu”. Vsako dekle, ki se preseli v New York ima občutek, da doživlja “Seks v mestu moment". V naši seriji imamo nekaj “newyorških” hecov, ampak menim, da se s serijo in občutki, ko iščeš svoj prostor pod soncem, ko iščeš ljubezen in poskušaš uspešno peljati svoja prijateljstva, lahko vsak poistoveti.
V: Kako ti je uspelo serijo spraviti na HBO pri 24 letih?
LD: Posnela sem film Tiny Furniture, ki je na filmskem festivalu prejel nagrado in se zato še nekajkrat zavrtel po različnih koncih in krajih, kjer so ga videli pravi ljudje. Producent Judd Apatow že dolgo ni sodeloval pri televizijskih projektih, ampak ko je videl film, si je zaželel biti del te nove zgodbe, ki je res odlična izkušnja. Nikoli nisem pričakovala, da se mi bo kaj takšnega zgodilo, še najmanj, da se mi bo zgodilo pri teh letih. Zaradi serije Punce mi ni treba več delati v trgovini z otroškimi oblačili, končno sem se lahko odselila od staršev in si pričela denar služiti z delom, ki ga obožujem
V: Pišeš scenarij, režiraš in igraš v seriji. Kako usklajuješ vse to?
LD: Od epizode do epizode je drugače. Pogovarjamo se o zgodbi, jo sproti pišemo, kaj odvzamemo, kaj dodamo...Scenarije beremo in ko besede slišimo iz ust igralcev, še kaj spremenimo. Upoštevamo predloge. Scenarij naše serije je živa žival, ki diha dokler posneti material ni do konca zmontiran.
V: Je naporno delati tri zahtevne stvari hkrati?
LD: Mislim, da zaradi tega ne čutim dodatni pritisk. Želim si, da imajo ljudje radi serijo in mene. (smeh)
V: Koliko je serija avtobiografska?
LD: Veliko jemljemo iz življenja. Moj lik je iz Michigana, jaz sem odrasla v New Yorku...Moj lik ima podobne izkušnje kot sem jih imela jaz – prideš iz fakultete in New York ni več enako mesto, ko enkrat poskusiš v njem živeti kot odrasel človek.
V: Lahko vse izkušnje pristanejo v scenariju?
LD: Ja, pravzaprav res. Včasih si želim, da bi lahko pisala stvari, katerih potem sama ne bi doživela, ampak temu ni tako. Mine 24 ur in že se znajdem v zelo podobni situaciji kot moj lik. Moja mlajša sestra je imela počitnice na fakulteti in je prišla na obisk na snemanje. Rekla je: “To je ene vrste delovno mesto, ki izgleda, kot skupinska terapija. Vsaj tako nekako sem si jo predstavljala”.
V: Punce v seriji izgledate kot da so vas pobrali iz ulice – niste preveč suhe in našminkane...
LD: Ja, to je bilo za nas zelo pomembno. Celo tiste punce, ki naj bi v seriji izgledale bolj fino in čudovito – kot recimo Jess – so lepe tako, kot ostala dekleta, ki se sprehajajo po ulicah in katera lahko celo spoznaš.
V: Kako nerodne za snemanje so nerodne seksualne scene?
LD: V določenih trenutkih si mislim, ‘O moj Bog, zakaj moram zdaj to početi?’ in potem se zavem, da sem si pravzaprav sama kriva in je še hujše. (smeh)
V: Imaš že od nekdaj izrazit smisel za humor?
LD: Včasih sem imela občutek, da mi je uspelo napisati resen scenarij, resno igro...Nato je sledil nastop in publika se je glasno smejala. V osnovni šoli sem napisala igro o tem, kako dekle v čakalnici čaka na splav – mislila sem si, da raziskujem resne, zahtevne teme in da bom šokirala vse na šoli – na koncu sem spet poskrbela za smeh.
V: Ali so tvoji starši podobni tistim v seriji?
LD: Mislim, da bom odgovorila kar z debelim ne. Na začetku sem poskušala starša narediti bolj podobna mojim pravim staršem, ampak se ni izšlo – moji starši niso profesorji, ampak umetniki in mogoče tudi zato malo drugačni, bolj sproščeni. S svojimi starši imam prijateljski odnos, dokler ne prestopim določene meje. V hiši se niso odvijale orgije ali kaj podobnega, oba sta imela doma svoje ateljeje in bila kreativno zaposlena s svojim delom.
Registracija
